Radio Študent, 13. oktober 2014 ― Študentski protesti leta oseminšestdeset so socialistični Jugoslaviji prinesli študentske medije. Razlogi za to so bili v prvi vrsti pragmatični: če bodo študenti imeli medij, se pač ne bodo več poskušali izražati na ulici. No, vsaj v teoriji. Zgodba Jugoslavije je seveda šla svojo pot in študentski mediji so šli z njo in včasih tudi proti njej, nekateri so ugasnili z njo, nekateri pa so bivšo državo preživeli. Seveda so študentski protesti imeli daljnosežne posledice, a ta uvodni poudarek lahko služi za razumevanje razstave Časopisna umetnost Tomislava Gotovca v Ljubljanski galeriji P74. Kot je Socialistična republika Slovenija imela reviji Tribuna in Katedra, sta na Hrvaškem podoben status imeli reviji Polet in Studentski list. Časopisna umetnost Tomislava Gotovca, kasneje preimenovanega v Antonina Lauerja, je vsaj v zgodnjem obdobju tesno povezana z izdajanjem omenjenih revij, njegove akcije pa so z ulico povezali tudi omenjena časopisa. Ker so Fine umetnosti kunsthistorično osveščena rubrika, se spodobi, da navedemo tudi nekaj cehovskih oznak. Gotovac je tako največkrat opredeljen kot pionir performansa, igralec, avantgardni režiser, multimedijski umetnik ... A Gotovac je raji bil najbolje poznan preprosto kot »Onaj goli čovjek«. Gotovac je bil pač rad nag, še najrajši na ulici. Leta 1971 se kot igralec v kultnem filmu »Plastični Isus« prvič javno nag sprehodi po ulicah Zagreba. Ta navada mu bo ostala. Poleg golote oziroma vsaj uporabe lastnega telesa je druga stalnica njegovega ustvarjanja film. Za njega je bil film pač vse, vsakemu podvigu je pristopil tako, da ga je režiral. Njegovi zgodnji performansi iz začetka petdesetih so bile pravzaprav uprizorjene fotografije. Tudi ta navada mu je ostala. Nekoč je izjavil: »Vse, kar vidim, je film.« Vsaki stvari je pristopil kot režiser. Navsezadnje bil režiser tudi po poklicu, leta 1967 je takrat tridesetletni Gotovac na Beograjski Akademiji vpisal režijo. Film in telo sta bistveni komponenti tud